O sladkorni bolezni

Sladkorna bolezen (SB), imenovana tudi diabetes (strokovno Diabetes mellitus), je skupina presnovnih bolezni, pri katerih je značilna visoka raven sladkorja v krvi. Do sladkorne bolezni pride bodisi zato, ker trebušna slinavka ne proizvaja dovolj inzulina, bodisi zato, ker se telesne celice na proizvedeni inzulin ne odzivajo ustrezno. Hormon inzulin je beljakovina, ki se tvori v beta celicah Langerhansovih otočkov trebušne slinavke. To so skupki celic v trebušni slinavki, ki so oblikovani kot otočki med ostalim tkivom trebušne slinavke. Inzulin uravnava presnovo sladkorjev v telesu, tako da pomaga krvnemu sladkorju, da pride iz krvi v celice, ki potrebujejo sladkor. V Langerhansovih otočkih trebušne slinavke so tudi celice alfa, ki proizvajajo inzulinu najmočnejši antagonist – glukagon. Glukagon skupaj z rastnim hormonom in kortizolom zvišuje raven sladkorja v krvi, bodisi na novo z glukoneogenezo in glikogenolizo bodisi s povečanjem inzulinske rezistence. Inzulin je edini hormon v telesu, ki omogoča glukozi vstop v celice. Zaradi pomanjkanja inzulina se spremeni presnova ogljikovih hidratov in presnova beljakovin in maščob.

O sladkorni bolezni govorimo takrat, kadar krvni sladkor na tešče preseže 7 mmol/l, je po obroku ali po obremenilnem glukoznem tolerančnem testu (OGTT) plazemska koncentracija večja od 11,1 mmol/l ali je glikiran hemoglobin HbA1c večji od 6,5 %.

Zaradi visokega krvnega sladkorja se poveča žeja in posledično pitje tekočin, potrebno je pogostejše uriniranje in večja je lakota. Simptomi se pri diabetesu tipa 1 lahko razvijejo hitro (v nekaj tednih ali mesecih), pri sladkorni bolezni tipa 2 pa se običajno javljajo počasneje in manj opazno, ali pa sploh ne. Če se sladkorna bolezen ne zdravi, lahko povzroči številne težave. Takojšnje težave so diabetična ketoacidoza in neketonska hiperosmolarna koma. Dolgoročne težave pa so bolezni srca in ožilja, kap, kronična odpoved ledvic, razjeda stopal in poškodbe oči.

Obstajata dve glavni vrsti sladkorne bolezni:

• Sladkorna bolezen tipa 1 (SBT1) je kronično avtoimunsko obolenje, ki nastane zaradi pomanjkanja hormona inzulina. V preteklosti so to obliko bolezni imenovali “od inzulina odvisna sladkorna bolezen” ali “juvenilna sladkorna bolezen”.
• Sladkorna bolezen tipa 2 (SBT2) je posledica slabše odzivnosti na inzulin (hormona je zadosti, ampak se celice nanj ne odzivajo = inzulinska rezistenca). Pri napredovanju bolezni lahko tudi pride do pomanjkanja inzulina.

Poznamo tudi vrsto drugih oblik sladkorne bolezni, ki jih zaradi znanih etiopatogenetskih vzrokov razvrščamo v različne skupine: monogenske oblike SB (MODY), z zdravili ali kemikalijami povzročena SB, neonatalna oblika SB, SB zaradi bolezni eksokrinega dela trebušne slinavke (pankreatitis, cistična fibroza), redke avtoimunske oblike SB, endokrinopatije (Cushingov sindrom, akromegalija) in nosečniška sladkorna bolezen.

Sladkorna bolezen tipa 1 (SBT1)
Kadar je v trebušni slinavki uničenih več kot 90 % beta celic, je proizvodnja inzulina premajhna in v telesu primanjkuje inzulina. Razlog za propad beta celic je včasih znan, napadajo jih avtoprotitelesa, včasih pa razloga ne poznamo. Avtoprotitelesa so del imunskega sistema, ki nas sicer brani pred okužbami in rakastimi boleznimi. Pri avtoimunskih boleznih (kot so sladkorna bolezen, avtoimunski tiroiditis, celiakija …) pa lastna protitelesa uničujejo različne celice ali organe. Prisotnost enega ali več avtoprotiteles proti beta celici potrjuje diagnozo SBT1. Razlog za nastanek protiteles ni znan, na to vplivajo genetski dejavniki in dejavniki iz okolja.

Pri enojajčnih dvojčkih so ugotovili, da v primeru, če ima eden od njiju sladkorno bolezen tipa 1, znaša verjetnost, da jo ima tudi drugi dvojček, samo 30–50 %. Da kljub identičnemu genomu eden od dvojčkov bolezen ima, drugi pa ne, kaže, da na izbruh bolezni poleg genetskih dejavnikov vpliva tudi okolje.

Da okolje vpliva na razvoj SBT1, pritrjujejo tudi podatki, da so v različnih delih Evrope tudi desetkratne razlike v pogostnosti SBT1, in pa težnja, da se pri ljudeh, ki se selijo, verjetnost za nastop bolezni prilagodi verjetnosti, ki je značilna za novi kraj bivanja.

Prvi znaki in simptomi SBT1

Pričetek SBT1 je lahko zelo dramatičen in se simptomi in znaki vrstijo zelo hitro.

Kaže se lahko kot:

• zmerna do huda dehidracija,
• bruhanje in včasih bolečina v trebuhu, ki jo lahko zamenjamo z akutno okužbo prebavil,
• pogosto in obilno uriniranje kljub prisotni izsušitvi – dehidraciji,
• izguba telesne teže na račun tekočine, mišične mase in maščobnega tkiva,
• poseben upadel izraz obraza ob ketoacidozi,
• zadah po acetonu – ketonih,
• Kussmaulovo dihanje – globoko in pospešeno dihanje,
• spremenjena zavest (težave z orientacijo, semikomatozno stanje),
• šok (nižji pulz, hladne blede ali modrikaste okončine),
• hipotenzija – nizek krvni tlak.

Ali pa se simptomi kažejo v blagi obliki in nastajajo počasi, kot npr:

• enureza pri predhodno popolnoma suhem otroku, ki jo lahko zamenjamo z vnetjem sečil,
• glivična okužba spolovila, posebej pri predpubertetnih dekletih,
• kronično izgubljanje telesne teže ali slabše napredovanje,
• razdražljivost in poslabšanje šolskega uspeha,
• ponavljajoče se okužbe kože.

Pogostost bolezni

V Sloveniji zboli za sladkorno boleznijo tipa 1 vsako leto okrog 50 otrok, mladostnic in mladostnikov. Pogostnost bolezni se postopno veča iz leta v leto, žal je v največjem porastu prav pri malčkih – otrocih v predšolskem obdobju. V Sloveniji smo izračunali, da je incidenca bolezni 16,1/100.000. To pomeni, da bo v enem letu med 100.000 otroki, mlajšimi od 15 let, z znaki sladkorne bolezni zbolelo 16 otrok. Ta verjetnost se vsako leto poveča za 3,6 %.

Avtoimunske bolezni in sladkorna bolezen tipa 1

Osebe z že prisotno avtoimunsko boleznijo imajo večje tveganje za pojav dodatnih avtoimunskih bolezni v primerjavi s splošno populacijo. Sladkorni bolezni tipa 1 je najpogosteje pridružena avtoimunska bolezen ščitnice, ki ji po pogostosti sledi celiakija.

Pogosteje se pojavljajo tudi:

• Addisonova bolezen,
• revmatske bolezni (revmatoidni artritis, lupus, sklerodermija),
• kronična vnetna črevesna bolezen,
• avtoimunski hepatitis,
• kronični atrofični gastritis in
• kožne bolezni, kot sta vitiligo in luskavica.

O samih vzrokih za pogostejše pojavljanje več avtoimunskih bolezni pri isti osebi še vedno ne vemo veliko, saj gre za kompleksne interakcije med genetsko predispozicijo, okoljskimi dejavniki tveganja in imunskimi procesi.

Avtoimunske bolezni ščitnice

Med avtoimunskimi boleznimi ščitnice, ki so pridružene sladkorni bolezni, je najpogostejši Hashimotov tiroiditis. Njegova pogostost narašča s starostjo, prisoten pa je približno pri 20 % oseb s SBT1. Ker pri Hashimotovem tiroiditisu imunski sistem ščitnico prepozna kot tujek, se razvije vnetje ščitnice (tiroiditis), ki lahko postopoma privede do njenega zmanjšanega delovanja in pomanjkanja ščitničnih hormonov, kar imenujemo hipotiroza.

Ker imajo ščitnični hormoni pomembno vlogo pri presnovi v telesu, se hipotiroza kaže z:

• utrujenostjo,
• zaspanostjo in
• težavami s koncentracijo.

Pojavi se:

• občutljivost za mraz,
• bleda, suha in luščeča koža,
• zabuhel obraz,
• izpadanje las,
• bolečine v mišicah,
• upočasnjena prebava in
• upočasnjen utrip srca.

Ker je ščitnični hormon nujno potreben za rast in razvoj, pride pri otrocih ob njegovem pomanjkanju do zastoja rasti in pubertetnega razvoja. Simptomi hipotiroze se razvijajo postopoma, zato jih v začetni fazi pogosto ne prepoznamo.

Prisotnost avtoimunskega vnetja ščitnice zato pri osebah s SBT1 ugotavljamo laboratorijsko z določanjem ščitničnih protiteles in koncentracijo stimulirajočega hormona ščitnice (TSH). Ob pomanjkanju ščitničnih hormonov se tvorba TSH poveča, zato bo pri hipotirozi koncentracija TSH v krvi zvišana. Hipotirozo zdravimo z nadomeščanjem ščitničnega hormona tiroksina v obliki tablet, ki vsebujejo sintetični hormon levotiroksin. Odmerek levotiroksina prilagajamo glede na vrednost TSH. Ker je sintetični hormon enak hormonu, ki ga izloča sama ščitnica, zdravilo nima stranskih učinkov.

Redkeje pride ob avtoimunskem vnetju ščitnice do tvorbe protiteles, ki prekomerno vzpodbujajo proizvodnjo ščitničnih hormonov. Posledično so v krvi čezmerne koncentracije ščitničnih hormonov, kar imenujemo hipertiroza, bolezen pa bazedovka ali Gravesova bolezen.

Izpostavljenost čezmerni količini ščitničnih hormonov se kaže kot:

• nemir,
• razdražljivost,
• nervoznost,
• pogosto odvajanje blata ali driska,
• povečan apetit,
• utrujenost,
• hujšanje,
• občutljivost za toploto,
• tresenje rok,
• izrazitejše potenje in
• pospešen utrip srca.
• Pojavi se lahko tudi občutek hitrega in nerednega bitja srca.

Hipertirozo zdravimo s tirostatiki, zdravili, ki zmanjšajo proizvodnjo ščitničnih hormonov. S tirostatiki večinoma dosežemo umiritev bolezni, če pa se ta ponovi, je potrebno zdravljenje z radioaktivnim jodom, možna pa je tudi kirurška odstranitev ščitnice.

Celiakija

Celiakija je kronična sistemska bolezen, pogojena z imunskimi procesi, ki jih sproži uživanje glutena in sorodnih prolaminov. To so proteini v zrnju pšenice, rži, ječmena, ovsa in pire. Značilna je okvara sluznice tankega črevesa in široka paleta od glutena odvisnih kliničnih manifestacij. Zaradi prisotnosti avtoprotiteles tudi celiakijo uvrščamo med avtoimunske bolezni.

Podatki iz dosedanjih raziskav kažejo, da je celiakija pri osebah s SBT1 približno 5- do 7-krat pogostejša v primerjavi s splošno populacijo. Po drugi strani imajo tudi osebe s celiakijo večje tveganje, da zbolijo za SBT1 pred dopolnjenim 20. letom. V raziskavi pri slovenskih otrocih in mladostnikih s SBT1 je bilo 7 % takih, ki so imeli sočasno prisotno tudi celiakijo, kar je primerljivo z ostalimi evropskimi državami. Tveganje za pojav celiakije pri osebah s SBT1 je obratno sorazmerno povezano s starostjo, pri kateri je oseba zbolela za sladkorno boleznijo. Tako imajo največje tveganje za pojav celiakije tisti otroci, ki so za sladkorno boleznijo zboleli pred dopolnjenim 5. letom starosti.

Klinična slika celiakije je zelo raznolika in odvisna od starosti. Zlasti pri najstnikih in odraslih se lahko kaže z nespecifičnimi simptomi prebavil ali pa z zunajčrevesnimi simptomi in znaki, kot so:

• pomanjkanje železa in drugih hranil,
• utrujenost,
• zakasnela puberteta,
• nižja rast,
• amenoreja,
• znižana kostna gostota,
• periferna nevropatija,
• herpetiformni dermatitis,
• ponavljajoče se afte,
• okvara zobne sklenine in
• patološki jetrni testi.

Ker je celiakija pri osebah s SBT1 pogosto asimptomatska, bolezen v večini primerov odkrijemo s presejalnim testiranjem, ki temelji na laboratorijski določitvi za celiakijo značilnih protiteles proti tkivni transglutaminazi tip 2 (tTG). Presejalno testiranje za celiakijo se opravi v času postavitve diagnoze sladkorne bolezni in nato enkrat letno.

Pri več kot polovici oseb s SBT1 se celiakija razvije v dveh letih od pojava sladkorne bolezni in pri večini v desetih letih. Večina oseb zboli za sladkorno boleznijo pred celiakijo ali pa celiakijo ugotovimo sočasno s sladkorno boleznijo, redkeje pa imajo osebe že znano celiakijo pred pojavom sladkorne bolezni.

Ob pozitivnih, za celiakijo značilnih protitelesih je v večini primerov za potrditev diagnoze potrebna histološka analiza sluznice tankega črevesa. Odvzem vzorcev sluznice tankega črevesa oziroma biopsija se opravi preko ezofagogastroduodenoskopije. Čeprav je večina otrok s SBT1 ob postavljeni diagnozi celiakije še brez težav, je potrebno takoj začeti izvajati strogo brezglutensko dieto. S tem omogočimo normalizacijo črevesne sluznice, preprečimo zastoj rasti pri otrocih in pozne zaplete, kot so osteoporoza, neplodnost ali maligno obolenje tankega črevesa. Po nekaterih podatkih z uvedbo brezglutenske diete pri osebah z dokazano celiakijo zmanjšamo tveganje za pojav poznih žilnih zapletov sladkorne bolezni.

Sladkorna bolezen tipa 2 (SBT2)

Sladkorna bolezen tipa 2 je pogostejša pri odraslih ljudeh. Vendar pa v zadnjih letih ugotavljajo SBT2 tudi pri čedalje več otrocih in mladostnikih. Pri tej vrsti SB ima genetska nagnjenost velik vpliv. Pomembni dejavniki tveganja pri SBT2 pa so debelost, telesno neaktiven način življenja in starost.

Pri SBT2 v začetni fazi ne gre za propadanje beta celic v Langerhansovih otočkih, ampak za neodzivnost celic na inzulin. Raven inzulina v krvi je običajno visoka, posebej ob začetku bolezni. Pozneje se delovanje trebušne slinavke izčrpa in zmanjša se nastajanje in izločanje inzulina, kar še poveča vrednosti glukoze v krvi.

Simptomi in znaki SBT2 so pogosto manj očitni kot pri SBT1. Marsikdo s sladkorno boleznijo tipa 2 sploh nima simptomov, zato lahko bolezen veliko let ostane neodkrita. Žal imajo zaradi tega nekateri bolniki ob odkritju bolezni že razvite njene zaplete. Ti se kažejo zaradi trajne okvare malih žil in živcev. Na krvnih žilah nastajajo poškodbe, na katere se nato nalagajo maščobne obloge in kalcijeve soli. Tako postanejo žile ožje in neprožne in ne morejo več prehranjevati tkiv, ki zaradi tega začnejo počasi odmirati. Poškodbe nastanejo najprej vidne na ledvicah in očeh, potem pa tudi na velikih žilah, drugih tkivih in organskih sistemih.

Zdravljenje bolnikov s SBT2 se ne prične z aplikacijo inzulina, ampak z nefarmakološkimi ukrepi, in sicer z nadzorovanjem telesne teže s primerno prehrano in fizično aktivnostjo. Kadar to ni dovolj učinkovito, ali je bolezen že preveč napredovala, prejmejo antidiabetično zdravilo. Bolnik običajno najprej prejme eno vrsto antidiabetičnih zdravil, če pa to ni dovolj učinkovito, pa kombinacijo dveh ali več zdravil. Če pa tudi kombinacija peroralnih antidiabetikov ne daje zadovoljivih izidov, je potrebna aplikacija inzulina.

Pri SBT1 se za uravnavanje sladkorja v krvi uporablja inzulin v obliki podkožnih injekcij ali s pomočjo črpalke, ki neprekinjeno dovaja inzulin v podkožje.

Kadar uporabljamo inzulin v obliki peresnikov, ga apliciramo v podkožje s pomočjo tanke iglice 1- do 3-krat na dan. Pri tej obliki aplikacije uporabljamo kratkodelujoči inzulin. Ob tem velikokrat vključimo še srednjedolgodelujoči inzulin, ki ga apliciramo 1-krat na dan.
Če se odločimo za aplikacijo inzulina s pomočjo inzulinske črpalke, ki dovaja inzulin v majhnih količinah preko celega dneva, uporabljamo hitrodelujoči inzulin. Da lahko prilagodimo količino inzulina, ki ga moramo aplicirati (s peresniki ali črpalko), moramo sladkor v krvi skrbno meriti večkrat na dan.

Vsakodnevno večkratno spremljanje glikemije je pomembno za sledenje trenutnih vrednosti glukoze v krvi in dnevnemu nihanju glukoze v krvi, kot pomoč pri določanju bazalnih in bolusnih odmerkov inzulina (kadar uporabljamo črpalko), pri prepoznavanju in primernem reševanju hipoglikemije, pri natančnem odmerjanju inzulina za doseganje čim manjšega nihanja glukoze v krvi.
Za merjenje glukoze v krvi uporabljamo klasični glukometer ali sisteme za neprekinjeno merjenje glukoze v medceličnem prostoru (t. i. senzorji).

Glikiran hemoglobin (HbA1c)

Na eritrocite v krvnem obtoku se veže glukoza in tako nastane glikiran hemoglobin (HbA1c). Ker je življenjska doba eritrocitov 120 dni, glikirani hemoglobin predstavlja glikemijo v predhodnih dveh do treh mesecih. HbA1c je trenutno edini zanesljivi dolgoročni kazalnik glikemije. Številne raziskave pri različnih skupinah ljudi so pokazale, da so višje vrednosti HbA1c povezane s kroničnimi mikrovaskularnimi posledicami sladkorne bolezni. Kronična hiperglikemija in pogosta nihanja krvnega sladkorja v času razvoja možganov vplivajo na rast in razvoj možganskih struktur. V preteklosti so bile nižje vrednosti HbA1c povezane s pogostimi hipoglikemijami. Sodobne raziskave kažejo, da v času uporabe inzulinskih črpalk in senzorjev za merjenje sladkorja v medceličnini nižje vrednosti HbA1c ne predstavljajo več povečanega tveganja za pogoste hipoglikemije.

Za otroke, mladostnike in mlajše odrasle osebe do 25 let je priporočena ciljna vrednost HbA1c <53 mmol/ mol (7,0 %). Višja ciljna vrednost HbA1c (v večini primerov 7,5 %) je primerna le za tiste, ki ne znajo opozoriti na znake hipoglikemije oziroma njenih znakov ne zaznajo, nimajo dostopa do inzulinskih analogov, napredne tehnologije dovajanja inzulina, možnosti rednega merjenja glukoze v krvi. Nižja ciljna vrednost (6,5 %) je primerna, kadar je vrednost dosegljiva brez težjih hipoglikemij ali poslabšanja kakovosti življenja. HbA1c meritev bi morali opraviti vsaj vsake 3 mesece.

Iz vrednosti HbA1c lahko približno izračunate svoj povprečni sladkor:
HbA1c x 2 – 6 = povprečni sladkor v zadnjih dveh mesecih

Preračun HbA1c iz % v nove enote mmol/mol pa najdete na tej povezavi:
www.diabetes.co.uk/hba1c-units-converter.html

Ko govorimo o hipoglikemiji, opazimo, da za otroka, starše, sorodnike ali učitelje in trenerje predstavlja najhujši zaplet in povzroči več strahu in vprašanj kot visok krvni sladkor. Največkrat vsi takoj pomislijo na najtežjo obliko hipoglikemije s krči, čeprav jo srečamo izjemno redko. Z izrazom hipoglikemija označimo najpogostejši akutni zaplet sladkorne bolezni, pri katerem krvni sladkor zdrsne pod mejo 3,5 mmol/l. Znaki hipoglikemije so lahko prisotni tudi pri višjih vrednostih krvnega sladkorja, kadar je padec krvnega sladkorja hiter.
Klinični znaki ob hipoglikemiji so številni. Pri posamezniku se lahko hipoglikemija pokaže na različne načine. Znake hipoglikemije opazi posameznik sam, pogosto pa tudi družina, prijatelji, sodelavci, učitelji ali trenerji …

Vzroki hipoglikemije

Vedno moramo pomisliti, da je nastopilo nesorazmerje med odmerkom inzulina, telesno aktivnostjo in vnosom hranil – ogljikovih hidratov:
odmerili ste prevelik odmerek inzulina,
injicirali ste inzulin v aktivno mišico, pred športno aktivnostjo,
izpustili ste svoj redni obrok,
zaužili ste premajhen ali nepravilno sestavljen obrok,
bili ste dolgotrajno ali intenzivno telesno aktivni,
zboleli ste z drisko ali bruhanjem, zaradi katerih vsrkavanje ogljikovih hidratov v črevesju ni takšno kot ob dnevih, ko ste zdravi.

Od kod znaki hipoglikemije?

Ogljikovi hidrati – najbolj pomembna je glukoza, so za telo vir energije, ki omogoča normalno delovanje vseh celic ob pomoči inzulina. Največjo zalogo glukoze predstavlja glikogen v jetrih in mišicah. Možganske celice takšne zaloge glukoze nimajo in zato potrebujejo stalno preskrbo preko krvnega obtoka. Ob pomanjkanju glukoze je moteno delovanje osrednjega živčevja. Telo seveda skuša nivo glukoze povečati iz lastnih zalog in zato se sprožijo uravnalni mehanizmi, ki skušajo normalizirati njeno raven. V tem procesu sodelujejo številni hormoni (glukagon, adrenalin, rastni hormon in kortizol) ter avtonomni živčni sistem.

Kako se počutimo ob hipoglikemiji?

Nekateri znaki so splošni in tako največkrat slišimo, da nastopi pri hipi občutek lakote, opazimo bledico, tresenje rok, nekateri se potijo in čutijo razbijanje srca. Vse to so posledice delovanja avtonomnega živčevja.
Neposredni znaki pomanjkanja glukoze v osrednjem živčevju pa so lahko omotica, zmedenost, utrujenost in zaspanost, motnje koncentracije in govora, pojavi se lahko glavobol …

Nočne hipoglikemije

Nočna hipoglikemija je zelo pogost pojav, ki po dogovoru pomeni znižanje glukoze v krvi v času spanja pod 3 mmol/l. Pri posamezniku z dobro urejeno sladkorno boleznijo izmerimo nizek sladkor ponoči povprečno 2- do 3-krat tedensko, najpogosteje okoli 2. do 3. ure zjutraj. Hipoglikemija bolnika večinoma prebudi, starši opazijo, da se otrok premetava v postelji, je poten ali kriči, velikokrat pa izmerijo nizek sladkor, ne da bi opazili znake in posebnosti v spancu.
Nočne hipoglikemije lahko preprečimo – previdni moramo biti pri poznih nočnih obrokih, ki jih težko pokrijemo z inzulinom, odmerke inzulina dodatno prilagodimo po športni aktivnosti, previdno odmerjamo zadnji korekcijski odmerek, nikoli ne presežemo maksimalnega korekcijskega odmerka (0,1 E/kg teže), pazimo pri uživanju alkohola.

Težka hipoglikemija z nezavestjo in nezavedna hipoglikemija

Pogosto se pri ljudeh s SB po letih bolezni pojavi nezavedanje hipoglikemij. Posameznik ne opaža več znakov, ki bi ga opozorili na prenizek krvni sladkor – telo se prepozno odzove z izločanjem adrenalina v primerjavi z bolniki brez nezavednih hipoglikemij in odreagira šele ob zelo nizki vrednosti krvnega sladkorja, kar lahko privede do motenega delovanja osrednjega živčevja in nezavesti ter krčev. Pri tistih posameznikih, ki imajo nezavedne hipoglikemije, so hude hipoglikemije veliko pogostejše. Nezavedne hipoglikemije lahko ob doslednem zdravljenju hipoglikemij postopno minejo. Zato je pomembno, da ob vsaki izmerjeni nizki vrednosti krvnega sladkorja vedno ustrezno ukrepamo, tudi kadar znakov hipoglikemije ne zaznamo.

Ukrepi pri težki hipoglikemiji

• Stabilni bočni položaj.
• Ne poskušajte bolnika pripraviti, da bi kaj zaužil. Nastopi lahko aspiracija — hrana zdrkne v žrelo ali sapnik in zamaši dihalne poti.
• Uporabite glukagon. Vsi družinski člani morajo vedeti, kje je glukagon spravljen in kako se uporabi. Redno preverjajte, kdaj glukagonu poteče rok trajanja. Pri otrocih, lažjih od 25 kg, zadošča polovica odmerka glukagona (0,5 mg), pri ostalih cel odmerek (1 mg).
• Postopek priprave:
  – Odprite set, ki je spravljen v oranžni škatli.
  – Glukagon je v obliki praška, v stekleničko vbrizgajte tekočino iz priložene brizgalke in premešajte, nastane brezbarvna tekočina.
  – Obrnite stekleničko na glavo in ponovno izvlečite dovolj raztopine — polovico vsebine za predšolske otroke in celotno vsebino stekleničke za starejše.
  – Z injekcijsko brizgalko predvideni odmerek glukagona potisnite v podkožje trebuha ali zadnjice.
  – Po odmerku glukagona se bolnik zave v približno 10 minutah. Nastopi lahko izrazita slabost in glavobol, kar zahteva dodatno zdravstveno obravnavo in pomoč v obliki infuzije elektrolitno-glukozne mešanice. Kadar posameznik nima težav, naj zaužije manjšo količino sestavljenih ogljikovih hidratov ali oslajen napitek (1 do 2 dl) ter večkrat preveri raven krvnega sladkorja.

Zdravljenje blažje hipoglikemije

Hipoglikemija lahko nastopi doma, v šoli ali službi, med športno aktivnostjo ali počitkom. Znake in zdravljenje hipoglikemije naj poleg družinskih članov poznajo tudi drugi sorodniki, vzgojitelji ali učitelji in trenerji ter prijatelji. Tako bo nevarnost težkih hipoglikemij manjša.
Velja pravilo, da imamo vedno pri sebi »zdravilo« za hipoglikemijo – sladek napitek (sadni sok ali ledeni čaj, ki na 2 dl tekočine vsebuje 25 g sladkorja), nekaj kock sladkorja ali glukozne tablete. Najhitreje se zviša krvni sladkor po zaužitju glukoznih tablet, ki se v ustih naglo raztopijo in jih je lahko odmeriti glede na višino krvnega sladkorja in težo posameznika.

Predvideni odmerek glukoze na 10 kg telesne teže in višino krvnega sladkorja:

Kako pravilno ukrepati, kadar menite, da je glede na znake nastopila hipoglikemija?

1. Preverite sladkor: Če je v območju pod 3,5 mmol/l, gre za pravo hipoglikemijo; kadar je vrednost sladkorja nad 3,5 mmol/l, morate pomisliti, da je šlo morda za nagel padec sladkorja ali pa sladkor še pada. Če ima posameznik izredno intenziven občutek “hipe” in sladkorja ne more preveriti z meritvijo, z dvema kockama sladkorja ne bo povzročil močnega dviga sladkorja, lahko pa prepreči hujšo »hipo«.
2. Krvni sladkor je prenizek – nižji od 3,5 mmol/l: Zaužijte pravo količino čiste glukoze ali sladkorja. Zaužitje 3 g čiste glukoze na 10 kg teže zviša krvni sladkor za 2 do 4 mmol/l. Če se počutje po 15 minutah ne popravi, preverite krvni sladkor še enkrat, in če krvni sladkor ostaja prenizek, postopek ponovite.
3. Človek s hipo ne sme ostati sam!
4. Odklop črpalke: Ob hipoglikemiji lahko vedno uporabite funkcijo “USTAVI” in črpalko enostavno zaustavite za 30 minut. Po 30 minutah jo ročno ponovno vklopite.
   Še posebej v nočnem času se lahko zgodi, da boste pozabili vklopiti črpalko po 30 minutah ali pa jo boste vklopili prekmalu. Tako je nihanje sladkorja lahko večje, kot je sprejemljivo. Zato je bolj primerno, da vključite začasni bazalni odmerek (NAST/UR. ZA». BAZ. ODMEREK) za čas 30 minut do 1 ure in hitrost 0,0 enote na uro. S tem dosežete, da črpalka pol ure ne bo dovajala inzulina in se bo nato avtomatično vklopila na običajni bazalni odmerek.

NE POZABITE: Kadar je hipoglikemija nastopila po napornem športnem udejstvovanju, sredi noči ali če uporabljamo FIT (funkcionalna inzulinska terapija) ali smo nagnjeni k težki hipoglikemiji in bo naslednji obrok šele čez več kot 1 uro, zaužijemo dodatno še manjši obrok (15 do 30 g) sestavljenih ogljikovih hidratov, npr. košček kruha z maslom ali sirom, jabolko in kreker …

Ali je potrebno ta dodatni obrok ustrezno pokriti z odmerkom inzulina, bo vsak posameznik kmalu spoznal sam ali pa mu bo ustrezno svetoval diabetolog v ambulanti.

Zaloge (DEPO) inzulina v telesu

Če uporabljate inzulinsko črpalko, so zaloge inzulina v telesu zelo majhne.

Če je podkožnega maščevja pribl. 4 cm, bo v telesu lahko do 6 enot inzulina. Se pravi, če ste zelo suhi in imate maščevja le 2 cm, boste imeli samo v telesu le 3 enote inzulina, in če je maščevja 1 cm, bo inzulina le še 1,5 enote, kar včasih ne zadošča niti za en obrok, ali nekaj ur, ko ne jeste.

Ker je inzulina malo, se ketoacidoza razvije zelo hitro. Že v nekaj urah pride do bruhanja, slabosti in prisotnosti ketonov v urinu. V času ketoacidoze se res počutite izjemno slabo. Tako posamezniki poleg bruhanja, slabosti in utrujenosti navajajo tudi bolečine v mišicah in trebuhu, niso sposobni poskrbeti zase in si meriti sladkorja, injicirati inzulina!

Zato je pomembno, da vedno ob visokih sladkorjih in slabem počutju preverite tudi vsebnost ketonov in sladkorja v urinu.

VELJA ZLATO PRAVILO: Če je krvni sladkor višji od 14 mmol/l in so v urinu prisotni ketoni, si takoj dodamo bolus inzulina, in to s penom, če sumimo, da je s črpalko karkoli narobe (0,1 E/kg telesne teže). Boluse v enakem odmerku ponavljamo vsako uro, dokler sladkor ne pade pod 14 mmol/l! V takem primeru se tudi vedno posvetujemo z diabetičnim timom, še posebno, če nam je slabo in bruhamo.

Kaj privede do ketoacidoze?

• Iztaknjena iglica seta.
• Pretisnjen set.
• Povečana potreba po inzulinu med boleznijo.
• Vneta koža na predelu vstavitve seta.
• Set, vstavljen v predel lipohipertrofije.
• Inzulin je bil izpostavljen zmrzali ali ekstremno visoki temperaturi.

Pravilno zaporedje ukrepov ob ketoacidozi

• Kadar se slabo počutimo in imamo krvni sladkor preko 14 mmol/l, vedno takoj preverimo še ketone v urinu ali krvi!
• Če so ketoni v urinu +++/+++ oziroma ketoni v krvi preko 1,0, takoj pomislimo, da je lahko nekaj narobe s črpalko, setom ali inzulinom. Preverimo, kdaj smo si zadnjič vbrizgali odmerek inzulina (pogosto so vzrok za težavo tudi izpuščeni odmerki inzulina).
• Takoj si vbrizgamo inzulin v odmerku 0,1 E/kg telesne teže. To je hkrati tudi največji odmerek, ki si ga lahko otrok, mladostnik ali odrasla oseba s sladkorno boleznijo vbrizga, če je sladkor previsok! Če sumimo, da je nekaj narobe s setom ali črpalko, inzulin vbrizgamo z mehanskim injektorjem ali penom.
• Krvni sladkor preverjamo vsako uro, če se nakazuje trend padanja, enak odmerek inzulina ponovimo po 1 uri.
• Preverimo delovanje črpalke – razstavimo set in uporabimo funkcijo »PREBRIZG KANILE«. Inzulin mora takoj pričeti iztekati na konici seta, če izteka počasi, poskusimo še enkrat prebrizgati set s funkcijo “PREBRIZG KANILE”. Če inzulin še vedno izteka počasi, je verjetno zamašen set in je potrebna takojšnja menjava seta.
• Ko set odstranimo, preglejmo vbodno mesto – ali je vlažno, to bi lahko pomenilo, da izteka inzulin, ali je prisotna rdečica, vnetje, je konica seta prepognjena?
• Le redko je vzrok prepičen set ali drugače poškodovan set. Možno pa je, da ni dovolj tesen stik med setom in brizgalko.
• Zrak v sistemu sam po sebi ni nevaren, vedeti pa moramo, da bomo zaradi zraka v določenem časovnem obdobju dobili manj inzulina v telo.
• Morda je set stisnjen s pasom ali kosi oblačila. V tem primeru se lahko alarm zaradi blokade pretoka inzulina sproži šele po nekaj urah.

Slabost, bruhanje

Slabost in bruhanje sta lahko prvi znak resnega pomanjkanja inzulina. Ob takšnih kliničnih znakih moramo vedno najprej preveriti krvni sladkor in sladkor ter ketone v urinu oziroma ketone v krvi. Kadar je sladkor visok, je slabost odraz razvijajoče se ketoacidoze. Če pa je sladkor nizek, gre lahko za bolezenski znak okužbe same.

• Ne pozabimo! Ketoni se v urinu lahko pojavijo tudi kot odraz slabega apetita (stradanja) v času okužbe.
• Če bolezen spremlja slabost in slab apetit, je zelo pomembno, da zaužita hrana vsebuje nekaj enostavnih ogljikovih hidratov (sladkorja), kar bo preprečilo hipoglikemijo.
• Slabost se ponavadi še dodatno poveča, če popijemo velike količine sladkih napitkov. Veliko bolj primerno je, da vsakih 10 minut popijemo le nekaj požirkov oslajenega napitka.

OPOZORILO!
Ko gremo na pot, vedno vzamemo s seboj mehanski injektor! Preverite, če še znate uporabljati mehanski injektor. Ali veste, kje sta spravljena Glukagen® in vaš mehanski injektor?