Psihološko ozadje

Strah pred hipoglikemijo ima lahko negativen vpliv na kvaliteto življenja, čustveno blagostanje, glikemično kontrolo in vodenje sladkorne bolezni tipa 1.

Hipoglikemija je najpogostejši akutni nezaželeni pojav pri SBT1 in glavna ovira pri optimalnem nadzoru nad glikemijo. Označi ga krvni sladkor pod 3,6 mmol/l.

Značilni simptomi pri hipoglikemiji so:

• tresenje,
• potenje in
• razbijanje srca.

Pomanjkanje sladkorja v krvi in možganih se lahko kaže tudi kot:

• vrtoglavica,
• upočasnjenost,
• motnje mišljenja,
• zmedenost,
• agresivnost,
• zmanjšanje intelektualnih sposobnosti in tudi
• delna ali popolna izguba zavesti s krči in
• koma.

Težka hipoglikemija je lahko nevarna, zato je nekaj strahu pred njo pričakovanega in smiselnega, saj zaradi njega posameznik poskrbi, da ne bi do hipoglikemije prišlo prepogosto. Zaradi pogostosti hipoglikemije in njenih potencialno življenjsko ogrožajočih posledic pa lahko otroci in mladostniki s SBT1 ter njihovi starši razvijejo pretiran strah pred hipoglikemijo.

Pri otrocih in mladostnikih lahko opažamo anksioznost, pretiran samonadzor, odvisnost od drugih, občutek izgube kontrole, strah pred tem, da bi bili sami, in druga izogibajoča vedenja. Pri nekaterih otrocih oz. mladostnikih se lahko začnejo kazati zdravju ogrožajoča vedenja, kot na primer, da krvni sladkor vzdržujejo pri neustrezno visokih vrednostih, saj se bojijo, da bi preveč padel.

Strah pred hipoglikemijo pri starših pa je navadno povezan s strahom pred tem, da bi njihov otrok oz. mladostnik izgubil zavest ali doživel hipoglikemijo s krči. Starši posledično otroku oz. mladostniku pogosto merijo raven krvnega sladkorja ter ga neradi puščajo samega ali v varstvu drugih. Močan strah pred hipoglikemijo lahko močno zmanjša kakovost življenja družine, zato ga je smiselno prepoznati. Psiholog na kliniki pa lahko pomaga pri soočanju s strahom in zmanjšanju simptomov.

Obremenjenost s sladkorno boleznijo je duševno stanje, ko se posameznik ne počuti dovolj sposobnega, da bi obvladoval svojo bolezen ali pa zaradi nje doživlja druge negativne občutke.

Za posameznika, ki je obremenjen s sladkorno boleznijo, je značilno, da ima negativne občutke, povezane s sladkorno boleznijo. Lahko se počuti izčrpanega ali izgorelega, kot da mu skrb vzame vso energijo, ali pa ima občutek, da ne prejema dovolj podpore iz okolice.

Za otroke in mladostnike, še posebej tiste, ki hkrati intenzivneje doživljajo čustva, imajo slabšo samokontrolo, nižjo samopodobo in slabše vodeno bolezen, je obremenjenost s sladkorno boleznijo še dodatno breme. Lahko postanejo razdražljivi, jezni, prevzeti z boleznijo in/ali obupani. Posamezniki, ki so zelo obremenjeni s svojo boleznijo, izražajo pomembno več simptomov depresije, imajo več skrbi glede hipoglikemije, manjšo družinsko podporo in manj zadovoljivo glikemično kontrolo.

Zgodnja prepoznava čustvenih težav je ključna za pomoč rizičnim skupinam otrok in mladostnikov.

Družina igra pomembno vlogo pri otroku s sladkorno boleznijo tipa 1, saj ima velik vpliv na to, kako uspešno bo vodenje bolezni.

Ustrezno vodenje sladkorne bolezni tipa 1 zahteva zavezanost kompleksni vsakodnevni rutini, ki vključuje meritve krvnega sladkorja, aplikacije inzulina in načrtovanje ter dosledno upoštevanje priporočil glede prehrane ter fizične aktivnosti. Otroci in mladostniki, zaradi še razvijajočih se spretnosti in sposobnosti, ki so potrebne za opravljanje teh nalog, pri tem potrebujejo pomoč staršev. Starševska vključenost je povezana z boljšim vodenjem bolezni, odvisna pa je od otrokove starosti in njegove zrelosti. Pomembno je, da se odgovornost za vodenje bolezni postopno prenaša s starša na otroka in vedno v dogovoru z otrokom.

Otrok s sladkorno boleznijo je predvsem otrok. Pri vzgoji starši sledijo vzgojnim načelom, ki bi jih imeli sicer pri otroku ali mladostniku brez sladkorne bolezni. Vsakemu otroku je potrebno omogočiti normalen psihosocialni razvoj, pri čemer je pomembno, da otroku nudimo ustrezno čustveno podporo, postavljamo razvojno ustrezne zahteve in meje vedenja ter spoštujemo njegovo avtonomnost.

Mladostniki se v svojem vsakdanjem življenju srečujejo z veliko izzivi in spremembami. Razvijajo se tako njihovo telo, mišljenje in vrstniški odnosi, hkrati pa se povečujejo zahteve na področju šole in izobraževanja. Čustvovanje postane zelo intenzivno, mladostniki se pričnejo boriti za lastno avtonomijo, zato je vodenje bolezni zanje težko, čeprav so zrelejši in spretnejši kot njihovi mlajši vrstniki.

Vključenost staršev ni pomembna le pri otrocih, ampak tudi pri mladostnikih. Za mladostnike je pogosteje značilno slabše vodenje bolezni, zaradi strogih zahtev samokontrole v povezavi s fiziološkimi (hormonske spremembe in telesni razvoj) in psihološkimi dejavniki. Mladostniki čutijo veliko potrebo po tem, da so enaki vrstnikom in sprejeti mednje, kar lahko vodi v zanikanje bolezni. Hkrati pa imajo potrebo po povečani avtonomiji od nadzora staršev, kar vodi v konflikt z zahtevami staršev glede vodenja bolezni.

Čeprav se nam pogosto mladostniki zdijo že zreli in sposobni voditi bolezen sami, je to redkost, saj njihova sposobnost samokontrole še ni dokončno razvita. Tako kljub temu, da razumejo, zakaj in kako naj bi vodili bolezen, to v celoti samostojno redko zmorejo.

Zato naj se z odraščanjem ne zmanjša količina vključenosti staršev, ampak način njihove vključenosti. Namesto da so starši neposredno vključeni v vodenje bolezni, naj bodo z odraščanjem mladostnika vedno bolj vključeni posredno. Starši in mladostniki naj se skupaj dogovorijo, na kakšen način bodo starši sodelovali pri vodenju bolezni in kdaj ter v kakšni meri bodo mladostnika nadzirali.