Prehrana v vrtcu in šoli

KAKO SE NAJLAŽJE ORGANIZIRATI

Nemalo staršev je strah prvega dne, ko bo moral njihov otrok, ki ima sladkorno bolezen, v vrtec in kasneje v šolo. Starši pomislijo na to, da bodo imeli manj nadzora nad otrokovimi prigrizki in obroki. Vendar ima otrok s pravilnim načrtovanjem, izobraževanjem in sodelovanjem staršev in šolskih delavcev lahko zdravo in varno prehrano tudi v vrtcu in šoli. Tudi učitelji se znajdejo v stiski pred neznanim, saj se večina sreča s SB enkrat v celotni službeni karieri.

ZDRAVA IN VARNA PREHRANA V VRTCU IN ŠOLI?

Otroci s sladkorno boleznijo, vključeni v vzgojno-izobraževalni proces, ne bi smeli imeti pretiranih težav pri zagotavljanju zdravih obrokov, saj bi morala šola, glede na priporočila o zdravi prehrani v tovrstnih ustanovah, zagotavljati takšne obroke za vse.

Ker pa šola še vedno v veliki meri prisluhne željam otrok in staršev, se na šolskih jedilnikih še vedno redno pojavljajo beli kruh, slaščice, pizze, sokovi in sladkani čaji. Navedena živila je potrebno v jedilniku otroka s sladkorno boleznijo praviloma zamenjati z ustreznejšimi. Največ zamenjav bo potrebnih pri malici, manj pri kosilu, razen ko je na jedilniku enolončnica s sladico. Pri zamenjavah za sladice se lahko starši ponudijo, da jih bodo za otroka pripravili sami in mu jih dali s seboj, ali pa jih v šoli ali vrtcu pripravijo z manj sladkorja. Palačink načeloma ni potrebno menjati, če so sestavni del kosila z obaro ali zelenjavno juho, te niso na jedilniku vsak teden. Tudi za pusta lahko pustite malico s pustnim krofom, sok pa le zamenjajte za nesladkani čaj. Nikakor pa ni naloga šole ali vrtca, da razmišlja o slaščicah za otroka s SBT1 ves čas – za to naj poskrbijo starši.

Nedopustno pa je, da starši v šoli ne zahtevajo nobenih popravkov, rekoč, da ima otrok inzulinsko črpalko, s katero lahko pokrijemo vsako živilo in ne potrebuje nobene »posebne diete«. Teoretično drži, da lahko pokrivamo bolj ali manj uspešno vsako živilo, ki vsebuje OH, v praksi pa je uspešnost pokritja velikokrat manj uspešna in vprašljiva. S takim načinom razmišljanja tako šola kot starši sporočajo otroku, da v življenju s črpalko ne potrebuje skrbnega načrtovanja prehrane po načelih raznovrstne, pestre in uravnotežene prehrane, in ga ne navajajo na dobre prehranjevalne navade.

Pred vključitvijo otroka v vrtec ali šolo svetujemo posvet med starši, šolskim osebjem in z vodjo vrtčevske ali šolske prehrane in vodjo kuhinje. Najbolje je načrtovati srečanje na skupnem sestanku, na katerem naj starši spregovorijo o otrokovih prehranskih potrebah.

Otrok potrebuje redne obroke. Vodja šolske prehrane mora vedeti, koliko obrokov bo imel otrok v vrtcu ali šoli in katere obroke bo imel z družino doma.

Kako naj bodo obroki sestavljeni? Vrtec in šola potrebujeta osnovna pisna navodila, ki jih družina dobi v bolnišnici. Starši naj dobijo za teden dni ali dva jedilnike, ki jih bodo pregledali in prilagodili (sladkorna dieta 1).

Primer 1
Šolska malica: beli kruh, maslo in med, sladkan čaj.
Sladkorna malica: polnozrnati kruh, maslo, 100 % džem, 4 oreščki, nesladkan čaj.

 

Primer 2
Šolska malica: ajdov kruh z orehi, topljeni sir, sok.
Sladkorna malica: ajdov kruh z orehi, topljeni sir, sveža paprika, nesladkan čaj.

 

Primer 3
Šolsko kosilo: zelenjavna juha, domač jabolčni kolač, sadni sok.
Sladkorno kosilo: zelenjavna juha z govejim mesom, domač nesladkan jabolčni zavitek, sveže sadje, voda.

S kuhinjo je potreben dogovor za tehtanje obrokov (otrok ima črpalko). V jedilnik naj vodja šolske prehrane ali kuhar, ki poznata šolski normativ, vpišeta količino hrane, ki jo bosta ponudila otroku (normativ pomeni npr. 60 g mala žemlja, 80 g ajdova bombetka z orehi, 200 ml alpskega mleka). Na tako pripravljen jedilnik zapišejo starši skupaj z otrokom, koliko gramov OH predstavlja posamezna količina živila in koliko inzulina otrok potrebuje za njegovo pokritje. Verjemite, tako bo najlažje. Kuhinja tehta, učitelj ali vzgojitelj ali spremljevalec še najlažje in točno s starši določijo grame OH in odredijo količino inzulina. Za to potrebujete manjšo elektronsko tehtnico in tabele za štetje OH, ki jih dobite v bolnišnici.

 

Če kuhinja tehtnice nima in je ne more nabaviti, predlagamo, da jo kuhinji podarijo ali dajo na uporabo starši sami. Strošek res ni velik.
Ko družina pregleda in uskladi jedilnik, dobijo po en izvod kuhinja, starši in otrok, če je dovolj velik, da si bo sam odredil količino inzulina preko črpalke, in/ali spremljevalec, vzgojitelj, učitelj, da bo otroku pomagal dati inzulin.

Metoda štetja ogljikovih hidratov

KAKO PODUČITI UČITELJA IN SOŠOLCE?

Povsem enostavno. Družina kratko in jedrnato (na eni strani) poda vse informacije o otrokovi sladkorni bolezni in primerni uravnoteženi prehrani zanj, tak povzetek se preda vodji kuhinje in otrokovi učiteljici.

Organizator prehrane ali katera druga odgovorna oseba v kuhinji bo na sestanku s starši povzela še podrobnejša navodila in seznam sestavin, na katere morajo biti pozorni pri pregledovanju deklaracij na embalaži živil.

Učitelj ali medicinsko osebje na šoli (če je) potrebuje informacije o otrokovih zdravilih, vodenju SBT1. Zraven naj bodo tudi jasna navodila, kako in kdaj jih uporabiti.

V razredu družina seznani sošolce oz. učence o otrokovi sladkorni bolezni. Če je možno z videoprojekcijo ali drugimi didaktičnimi pripomočki ali z zaigrano igro, ki jo izvajajo vzgojitelji endokrinološkega oddelka Pediatrične klinike v Ljubljani.

SPODBUJANJE SODELOVANJA

Potreben je načrt, kako lahko učitelj komunicira s starši, po telefonu, osebno, morda po mailu. Pogovorite se, kako pogosto in kdaj bo čas za kontakt med družino in učiteljem.

Dobro je, če učitelj vnaprej opozori starše o vseh zabavah ali drugih aktivnostih, povezanih s hranjenjem.
Če je možno, naj bo eden od staršev sprva prisoten v vrtcu ali šoli in pomaga pri pripravi obrokov in prigrizkov, štetju OH. Tako bo starš aktivno sodeloval pri načrtovanju otrokovega jedilnika.

Otrok naj bo v razredu, vrtcu ob prijatelju, ki mu lahko pomaga.

Starši lahko kot prostovoljci pomagajo pri pripravi obrokov in prigrizkov za zabave.

Morda bo tudi šola ali vrtec postopoma pripravljen spremeniti določene nezdrave prehranske navade (npr. uvedba nesladkanih napitkov, sadje namesto slaščic, črni kruh namesto belega …).